Mesto Korčula

Mesto Korčula je locirano na severovzhodnem delu otoka, in je zgrajeno ob sami obali. Sestavljeno je iz Starega mesta na malem, ovalnem polotoku, baročnega predmestja neposredno pod starim obzidjem, in tudi iz novih delov, ki se razprostirajo po obali vzhodno in zahodno od starega središča.

Danes v mestu živi približno 3000 prebivalcev, a največje število stanuje v novih naseljih. Mesto je središče administrativne uprave Mesta Korčula, ki zajema del otoka in pet naselij. Poleg Korčule, to so Žrnovo, Pupnat, Čaru i Račišće, s približno 6000 prebivalcev. Na Korčuli se nahajajo številne družabne, kulturne, gospodarske, zdravstvene organizacije in ustanove: otroški vrtec, osnovna in srednja šola (gimnazija), muzej, knjižnica, zdravstveni dom, turistične agencije, banke, lekarna, hoteli, ladjedelstvo, trgovske in gostinske ponudbe ipd. Tu delujejo tudi kulturno-umetniška društva, ki se ukvarjajo z zborovskim petjem in folkloro. Obstajajo tudi športna društva. Prvi podatek o obstoju srednjeveškega mesta na otoku Korčula nam v 10. stoletju posreduje bizintinski zgodovinar in cesar Konstantin Porfirogenet, ki piše o 'zidanem mestu'. Na podlagi številnih okoliščin obstajajo domneve, da se je to mesto nahajalo na koncu današnjega starega jedra Korčule, čeprav ni nobenih najdenih ostankov graditeljstva, ne iz teh časov, ne iz romanike.

Vendar je, na podlagi skromnih ostankov starega obzidja in okrasov, a največ na podlagi starih arhivskih zapisovnesporno, da je na tem mestu v 13. stoletju že obstajalo mesto obkroženo z obzidjem in z zarisanimi trgi, ulicami in cerkvami ter javnimi zgradbami in stanovanjskimi hišami. To je bilo obdobje vladavine beneške družine Zorzi  in tudi pogostih sprememb uprave, tako da se predpostavlja, da so v takšnih burnih in negotovih časih zidovi in ostale zgradbe bili večkrat poškodovani. V vsakem primeru je omenjeno mesto bilo veliko bolj skromno od tistega, ki se obnavlja in gradi na začetku 15. stoletja. Stare hiše so bile enonadstropne, bolj poredko tudi dvonadstropne, zgrajene iz grobo obdelanega kamna ali v suhozidu in brez stilskih okrasov. Podobno so bile zgrajene tudi druge zgradbe, kot so npr. cerkve, lože in ostale javne stavbe. Zato v 15. stoletju pride do ponovne temeljite gradnje in iz tega obdobja razen enake namestitve posameznih objektov ni ohranjeno gotovo nič. V prihajajočih stoletjih baroka, v 17. in 18. stoletju je gradbeniška dejavnost v upadanju zaradi vse težjih gospodarskih razmer v samih Benetkah, kar se je tudi odražalo na vse ostale regije, ki so bile pod njeno oblastjo. V sami Korčuli se gradi bolj malo baročnih novogradenj, vendar ostanki počitniških in stanovanjskih hiš v predmestju pričajo o tem, da obrt  obdelave kamna ni popolno zamrla.

Stare cerkve so takrat dobile skromne baročne dodatke: portale in okrase sprednjih fasad, medtem ko so v notranjosti zgradili marmorne oltarje, katere so uvažali iz Italije. To je čas gradnje predmestja: Borga. Neka beneška določba iz 15. stoletja je izrecno prepovedovala gradnjo izven mestnega obzdja zaradi nevarnosti pred sovražnikom, ki bi se v primeru obleganja mesta lahko stacioniral v tovrstnih objektih. To se je namreč tudi zgodilo leta 1483. v času aragonskih napadov. Korčulani se omenjene prepovedi niso strogo držali, kot je tudi omenil zgodovinar Antun Rozanović, tako da so leta 1571. Turki, ki so bežali pred nevihto, oropali in zažgali hiše v Borgu. V 17. stoletju ni več nevarnosti pred Turki, takrat se Borgo ponovno širi in gradi, in takratno predmestje postaja središče mestnega življenja in dela. Tukaj je potekalo trgovanje in najbolj pomembne obrtniške dejavnosti, tako da se je v ta del mesta zelo hitro preselilo vso ostalo družbeno in javno življenje. Hkrati ima staro mestno jedro vse manj prebivalcev: dotrajane stavbe se ne popravljajo, ljudje raje gradijo nove hiše ob obali v bližini svojih delavnic.

V prvi polovici 19. stoljetja, in vse do Druge svetovne vojne je Korčula pokrajinsko mestece, ki se počasi usmerja v turizem. Takrat je zgrajeno nekaj manjših hotelov in počitniških hiš v neposredni bližini mesta. Po Drugi svetovni vojni, z ustanavljanjem industrijskega ladjedelništva se pojavlja potreba po večjem številu stanovanj za delavce, in se zato gradijo nova stanovanjska naselja, na vzhodnih in zahodnih pobočjih nad obalo, kot tudi večji hoteli, javne stavbe, ceste in pristanišče. V starem delu mesta se popravljajo ruševine ali poškodovane hiše, za stanovanjske potrebe ali v javne namene kot je npr. muzej ipd.